Ob 1. maju

02.05.2010

Prav je , da obudimo spomin na še en tragičen dogodek iz naše zgodovine boja za delavske pravice. Te dni smo obeleževali 90 letnico tragičnih dogodkov na Zaloški cesti v Ljubljani. V takratni skupni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev so z začasnim pravilnikom železničarskim delavcem odvzeli osem urni delavnik, starostno bolniško zavarovanje ter zmanjšali plače za 40 odstotkov. Železničarji so zato 15. aprila 1920 pričeli stavko, ki je prerasla v vseslovensko. Stavka je imela izključno mezdni značaj. Na zaloški cesti so se zbrali za protestni pohod proti mestu. Žandarji so na zbrano množico uperili orožje, 12 ljudi je umrlo, med njimi tudi pet letna deklica, še nekajkrat toliko je bilo ranjenih. S tem grozovitim nasiljem je stavka pridobila tudi politični značaj.

Ob tem naj spomnim, da te osnovne pravice marsikje, žal tudi pri nas, še vedno niso spoštovane. Še nedolgo nazaj smo protestirali proti direktivi o delovnem času v EU, saj so tri osmice: delo, počitek in prosti čas postale zopet vprašljive.

Pogleda seveda ne moremo usmeriti samo v preteklost ampak tudi v sedanjost in prihodnost. Prav pa je, da iz preteklosti črpamo izkušnje pa sedanjost in prihodnost. Ena od definicij norosti pravi, da je največja norost početi iste stvari na isti način in pričakovati drugačne rezultate. Živimo v času velike finančne in gospodarske krize, tej krizi pa je vedno bližje tudi kriza vrednost. Delavci in vsi, ki živimo predvsem od svojega dela nismo zakrivili današnje krize. Zakrivil jo je nebrzdan pohlep in pogoltnosti, ki sta zameglila zdrav razum in tistim, ki so bili pri koritu in imeli možnosti zastrla pogled. Casino kapitalizem je opojno ponujal neslutene dobičke in rasti, ki pa so kmalu izginili iz računalniških ekranov in se sesuli kot hišica iz kart. Ostale so množice obubožanih ljudi, brez perspektive, tisti ki še imajo delo pa živijo v večnem strahu po izgubi delovnega mesta. V obdobju visoke, žal kratkoročne in navidezne rasti so se dobički privatizirali in ponovno vlagali v ruleto kazino kapitalizma, gnano s pohlepom in pogoltnostjo. Pod pojmom moralni hazarda se zdaj odvija proces, ko se pod grožnjo še hujše krize in še večje brezposelnosti izgube socializirajo in jih tako ali drugače plačajo tisti, ki za krizo niso odgovorni in nič krivi.

Upanje, pravijo, umira zadnje in če kaj, potem nas mora ta izkušnja naučiti vsaj tega, da nevidna roka trga ni vsemogočna, da je potreben nadzor in pravila igre, predvsem pa , če hočete zdrava kmečka pamet, ki pravi da brez setve ni žetve. Setev samo v neskončnem preprodajanju česarkoli že in navidezno ustvarjanje dobička s tujim denarjem se prej ko slej klavrno konča in setev propade še preden je dozorela. V ospredje morajo stopiti vrednote družbene odgovornosti vseh, ki sodelujemo pri nastajanju pogojev za življenje in delo ljudi, vrednote socialne pravičnosti, odnosa do okolja in prostora kjer živimo, ne pa samo želja po konkurenčnosti in čim večjih dobičkih, ki končajo v rokah peščice posameznikov.

Tako imenovani managerski odkupi, kjer so banke financirale odkupe podjetij s strani managerjev, ti pa so za zavarovanje kredita zastavili delnice prevzetega podjetja so se izkazali za veliko zablodo slovenskega gospodarstva. Ti odkupi povzročajo izčrpavanje podjetij, saj se dobički namesto v razvoj in nova delovna mesta namenjajo za poplačila dolgoročnih kreditov za odkupe podjetij. Ko se je tem že tako tveganim poslom pridružila še finančna in gospodarska kriza so ti podvigi postali misija nemogoče. Tudi tukaj na gorenjskem imamo primere takšnih izletov v neznano, vse skupaj pa je bilo še lepo zapakirano v embalažo t.i. nacionalnega interesa, češ, če bodo slovenci lastniki se bosta pa ja vsem cedila med in mleko, so pa ja naši ljudje! Kakšna zabloda! Ti gospodje imajo in bodo imeli kljub vsej krizi in težavam dovolj za sebe in njihove prihodnje rodove, podjetja pa se bodo izčrpala, propadala in odpuščala delavce. Še nedolgo paradni konji slovenskega gospodarstva so postali ničvredna kljuseta.

V Sloveniji smo si pred 20 leti prvič z veliko narodno enotnostjo, pogumom in odločnostjo ustvarili lastno državo. V ustavo in zakone smo si sami zapisali, da je Slovenija pravna in socialna država. Postali smo polnopravna članica EU in sprejeli načela socialnega dialoga in dogovarjanja. Žal v zadnjem času dialog postaja bolj monolog oblasti po načelu vzemi ali pusti. Tistim, ki so najmanj krivi in odgovorni za nastalo krizo se vsiljujejo spremembe delovne in socialne zakonodaje, ki dodatno poslabšujejo njihov že tako težak položaj. Po mnenju oblasti in delodajalcev so največji problemi podjetij previsoke odpravnine in predolgi odpovedni roki za odpuščene delavce. Motijo jih nekaj tisoč evrov visoke delavske odpravnine za dolga leta dela v podjetju, brez slabe vesti pa si dajo izplačati tudi milijonsko odpravnino za nedokončan mandat, po možnosti še v državnem podjetju. S takšnimi odpravninami in položajem, ki so si ga ustvarili, verjetno ni težko hitro poiskati drugo donosno delo, delavcu pa naj bi bilo potrebno skrajšati odpovedni rok in ga postaviti še bližje zidu, kjer največkrat ne vidi niti zasilnega izhoda.

Oblast pravi, da bo povečala nadomestila za brezposelne in podaljšala čas prejemanja nadomestil in s tem ublažila nižje odpravnine in krajše odpovedne roke. Toda predlogi za to blaženje tega ne dokazujejo! So tako mili in nežni, da si odpuščeni delavci s tem ne bodo veliko pomagali!
Moti jih plačan 30-minutni odmor za malico, moti jih plačana malica na delovnem mestu, plačilo prevoza na delo, regres za letni dopust, dodatek za delovno dobo. Vse to hočejo ukiniti, pravijo da so to ostanki preteklosti, ki nimajo kaj iskati v današnjem času. Ti dodatki in nadomestila pa prenekateremu slabo plačanemu delavcu pomenijo tudi polovico plače. Ponujamo dogovor: delavcem naj dvignejo plače vsaj za 500 evrov, potem pa lahko ukinemo te dodatke. S tem bomo postali s plačami malo bližje razviti Evropi, s cenami pa smo jih tako ali tako že ujeli oz. marsikje tudi prehiteli.
Tako lahko slabo plačan in zgaran delavec, ki ima vsaj to srečo da obdrži delo, ga ne odpustijo kot nepotrebnega in podjetje ne bankrotira upa vsaj na dostojno pokojnino v doglednem času… ampak tudi tukaj se mu ne piše nič dobrega. Vlada mu pripravlja pokojninsko reformo v kateri tako za moške kot ženske piše, da se pred 65 letom ne bodo mogli upokojiti, če pa že šele po 60 letu starosti in 40 oz. 38 letih delovne dobe, pri čemer pa jih čakajo trajno veliki odbitki od že tako znižane osnove, saj naj bi se doba za obračun osnove podaljšala na skoraj celotno delovno dobo. Pravijo, da delovna doba ni pomembna, pomembna je starost ob upokojitvi. Za nas sindikate pa seveda ni vseeno ali ima nekdo ob upokojitvi pri 65 letih samo minimalni pogoj 15 let delovne dobe ali pa je oddelal kar 50 let, ker je začel že pri rosnih 15 letih. Te delavke in delavci, ki so še skoraj otroci pričeli delati običajno opravljajo tudi najtežja in zdravju škodljiva dela. Kljub poudarjanju skrbi za ohranitev slovenskega naroda in povečanja števila rojstev naj bi bile ukinjene vse ugodnosti iz tega naslova pri upokojevanju. Sindikati zahtevamo, da je 40 let delovne dobe za moške in 38 let delovne dobe za ženske dovolj za polno pokojnino, tistemu, ki je izpolnil te pogoje kapa dol! V kolikor pa želi in se čuti še vedno sposobnega za delo, pa naj mu z bonusi država to tudi omogoči in prizna. Delodajalci že sedaj nočejo zaposlovati starejših delavcev, kako pa jih bodo potem ko jih bo še več in bodo še starejši?! Mladi, izobraženi in zdravi pa naj bi čakali doma, da se bosta njihov dedek ali babica upokojila in izpraznila delovno mesto! Tudi z napovedmi, kaj se bo zgodilo čez petdeset let če ne spremenimo sistema upokojevanja je tako kot napovedovanje vremena danes za na primer prvi maj naslednjega leta! Svet se spreminja tako hitro in vedno hitreje da so takšne napovedi brez vsakega smisla. Kdo pa lahko danes z neko gotovostjo napove kakšen bo svet čez petdeset let, kako bomo oz. bodo takrat živeli in delali?!

Na mladih svet stoji, pravijo. Mladi ljudje v naši družbi so sploh soočeni z velikimi težavami, neenakopravnostjo, zdi se, kot da za njih na trgu dela veljajo neke druge zakonitosti. Postavljeno so pred negotove oblike zaposlovanja, delovno razmerje za nedoločen čas je isto kot loterija, silijo jih v neke vrste samozaposlovanja preko delovnih pogodb, delodajalci izumljajo vse možne načine, da se jih lahko znebijo kadarkoli želijo in nimajo do njih nobenih obveznosti. Ker nimajo urejenega statusa in rednih dohodkov so pri reševanju stanovanjskega vprašanja onemogočeni, ne morejo najeti kredita, banke in razni skladi jih obravnavajo kot drugorazredne državljane.

Stalno smo soočeni tudi z predlogi za zmanjševanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Do sedaj smo se sindikati temu uspešno upirali in kazali na druge potratnosti, kjer se zapravlja zdravstveni denar. Seveda pa je najlažje odrezati tam, kjer se to da narediti z eno potezo brez velikega napora in dotikanja privilegijev znotraj sistema: znižati hočejo nadomestil za čas bolniške odsotnosti, odpraviti plačilo prvega dne odsotnosti zaradi nege otroka, prvi dnevi bolniške naj ne bi bili plačani…in še bi se našlo.

Spoštovane delavke in delavci, drage kolegice in kolegi - sindikat ni najboljši prijatelj delavcev, ampak je njegov edini prijatelj. Sindikati se bomo z oblastjo pogajali in naredili vse, da ti predlogi ne bi našli svojega mesta v zakonih. Vendar tako kot delavci potrebujejo sindikat, sindikat potrebuje delavce, člane sindikata. Če nas za pogajalsko mizo ne bodo poslušali, še naprej ignorirali naše predloge, zavlačevali s pogajanji, potem bomo skupaj uporabili vsa legitimna sredstva sindikalnega boja od zborovanj, shodov in če bo potrebno tudi splošne stavke v državi. Takrat nas bodo sigurno slišali, upamo da tudi uslišali. V kolikor pa bi si drznili sprejeti zakone, ki so v škodo slovenskega delavstva bomo takšne zakone rušili z referendumom, naj ljudje sami povedo kaj si o teh zakonih mislijo. Dovolj smo močni in dovolj nas je da to akcijo izpeljemo, kar smo v preteklosti že dokazali.

Hvala vam za vaše povabilo tu med vas, lepo in srcu prijetno je tu med vami. Čestitam vam k našemu skupnemu, velikemu delavskemu prazniku - prvemu maju! Praznujmo ga skupaj!


 

Fotografije: Olga Drabik; utrinki iz prvomajskega srečanja na Križni gori

 
 
 
Screenshot 24

Prostovoljna organizacija, ki je bila s s trani delavcev ustanovljena zato, da preko nje na organiziran način lahko izražajo svoje potrebe oziroma interese, ko gre za njihov ekonomski, gmotni in socialno položaj ter varstvi pravic delavcev. 

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.